Veščina suhozidne gradnje

Veščina suhozidne gradnje

Snovna in nesnovna dediščina, kot način doživljanja kulture in običajev nekega naroda, sta žariščni točki na poti priznavanja zgodovinskih in družbenih okoliščin, ki so ustvarile svojo kulturno identiteto. Desetletja popolnoma po krivici prezrta tradicionalna izdelava suhozida oziroma celotna vernakularna arhitektura, zidana brez uporabe veziva, torej na suho, je sestavni element vsake kultivirane krajine vzdolž obale Sredozemlja.

 

Vendarle je bila ta snovna dediščina dolgo obravnavana kot manj vredna, javni in znanstveni diskurz sta jo zaobšla, zato tudi ni bila pravilno valorizirana. Popolnoma po krivici, saj so na celotnem prostoru, ne glede na morja, meje in kulture, pridne roke, ki so od kraške pokrajine jemale kamen za kamnom, snovale čudovite strukture in tako ustvarjale naselja ter cele kamnite pokrajine, iz katerih so vzniknile številne evropske kulture.

Kažun
Zoran Jelača

Zato je vpis suhozidne gradnje na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine izjemen korak do ohranjanja te tradicije, in čeprav je nemogoče zavarovati vse suhozidove, kamnite objekte ali podzidane vinograde, je pred nami imperativ ohranitve znanj, ki so se stoletja izpopolnjevala in njihov prenos na prihodnje generacije. Veščina suhozidne gradnje, ki jo je mogel in moral uporabit vsak, ki je obdeloval polja, se je prenašala iz roda v rod, vendar brez kakršnegakoli materialnega zapisa, kar se je pokazalo kot ključni dejavnik, ko je se je v zadnjih desetletjih 20. stoletja ta kontinuiteta prekinila.

 

Prav s prizadevanjem Združenja 4 mesta Dragodid in peščice posameznikov ter institucij se je leta 2016 veščina gradnje suhozidov temeljito proučila in zavarovala kot nesnovna kulturna dobrina RH, naslednje leto pa je v skupni nominaciji Hrvaške, Cipra, Francije, Grčije, Italije, Slovenije, Španije in Švice Unescov medvladni odbor prepoznal velik pomen te tradicije in jo konec leta 2018 končno zavaroval kot svetovno kulturno dobrino.

 

V času, ko se vsaka sled v zgodovini beleži s količino megabajtov, postane zelo pomembno, da se gradnje, kot je suhozid, lahko intuitivno dešifrirajo in odkrijeta njihova struktura in namen, ki ju narekujejo obredi in običaji, ki jih od nas deli veliko generacij.

Saj so tudi danes preprostost in hkrati popolna funkcionalnost objektov tradicionalne arhitekturne dediščine ter ekološka komponenta enako pomembne zahteve, postavljene pred sodobno družbo in njene arhitekte. Trajnostna raba virov, kot je bila že davno pred nami, je prilagojena današnjim pogojem in je edini način obstanka današnjih in naslednjih generacij.