Sinjski arambašići

Sinjski arambašići

Sinjski arambašići so še ena krajevna specialiteta, ki je nastala pod turškim vplivom, ime pa je dobila iz turške besede harambaša, izraza za turške hajduke. Čeprav so podobni priljubljeni sarmi, so arambašići pravzaprav majhni zavitki iz listov kislega ali svežega zelja, polnjeni z mešanico junčevine in svinjskega mesa.

 

Znan sinjski pregovor pravi, da „zelje naredi arambaše”, s čimer se želi poudariti, kako pomembno je dobro kislo zelje pri pripravi te tradicionalne jedi Cetinske krajine, dela Dalmatinske zagore, kjer leži tudi mesto Sinj.

 

Zeljnati listi se polnijo meso, narezanim na majhne koščke, ki se ne melje, temveč se na drobno seseklja s sekirico, v zmes pa se doda tudi na drobno narezana slanina, pražena čebula, nasekljan česen in peteršilj in naribana limonin lupina. Za specifično aromo arambašićev poskrbijo začimbe kot so cimet, muškatni orešček in klinčki, mesu pa se dodata še dol in poper. V zmes se vmeša se razžvrkljano jajce, ki vse skupaj lepo poveže. Zmes je najbolje pustiti, da malo počiva, nato pa se z njo polnijo srednje veliki listi kislega zelja, ki se jim izrežejo trda stebla. Polnjene liste je treba dobro zviti, da med kuhanjem ne razpadejo.

 

Lonec, v katerem se bodo arambašići kuhali, se obloži s kosi suhega mesa ali slanine ter narezanim kislim zeljem. Nato se v lonec tesno drug ob drugega naložijo zvitki, doda nekaj govejih kosti ali kosov slanine za aromo. Lonec, skoraj do vrha napolnjen z arambašići, se zalije z vodo ali mesno jušno osnovo, tako da so vsi zvitki skoraj prekrit s tekočino. Kuhajo se na zmernem ognju nekaj ur, brez obračanja, mešanja, ob občasnem tresenju lonca, da arambašići ne bi razpadli. Pravijo, da so najboljši, ko se kuhajo dva dni, prvi dan samo eno uro, naslednji dan pa tri do štiri ure na počasnem ognju.

 

Ta nasitna in okusna jed je okrepčilen obrok za deževne jesenske dni, še okusnejša pa je ob kozarcu regionalnega rdečega vina iz avtohtone dalmatinske sorte ninčuša.