Mesto Zagreb

Mesto Zagreb

Avstro-ogrsko dediščino v Zagrebu čutite v vsakem zalogaju: grenadir maršu, okusni jedi iz testenin s čebulo in sirom, kajzeršmarnu, izvirnem desertu s karameliziranimi palačinkami, krpicah z zeljem ali puranu z mlinci. Obvezno poizkusite štruklje, svežo smetano in sir, krofe, medenjake ter paprenjake... Čudovito! In, da ne pozabimo, v Zagrebu zmeraj lahko poizkusite tudi najboljša hrvaška vina.

Središče gastronomskega zemljevida Hrvaške

Zagreb je resnično presečišče hrvaških regionalnih gastronomij in pogosto izbira najboljšega iz vsake od njih. To se opaža tudi na 13 zagrebških večjih in 10 manjših tržnicah, posebej pa na tisti osrednji, ki se imenuje Dolac. Dolac ima idealno lego na rahli vzpetini, nekaj korakov od glavnega mestnega trga – Trg bana Jelačiča – in še bližje zagrebški stolnici.

 

Dolac je z vsakega vidika najbolj reprezentativna hrvaška tržnica. Navzočnost Dolca v življenju mesta je starejša od same tržnice, ker je od 13. stoletja potekala razprava, včasih zelo žolčen prepir o tem, kje bodo Zagrebčani zgradili glavno mestno tržnico, kakšen bo njen zunanji videz, kdo jo bo zgradil, kdo vzdrževal in kdo uporabljal. V Zagrebu se je stoletja trgovalo na odprtem pod strogimi predpisi. Zapisi iz leta 1425 urejajo in regulirajo trgovino s svežo ribo bolj natančno kot danes. Ribam, ki so predolgo stale in niso bile prodane, so neizprosni tržni inšpektorji iz tistih časov odrezali rep in jih tako spremenili v drugorazredno blago.

 

O zgodovini Dolca, od prve pobude za izgradnjo osrednje tržnice do končnega odprtja leta 1930, bi lahko napisali napeto in škandalozno kroniko, ki se je na srečo končala s happy endom. Danes so podzemski in nadzemski deli tržnice, ki so na dveh nivojih, prehodni, pregledni in logično strukturirani. Ponudba na Dolcu odraža predvsem regionalno sezonsko pridelavo hrane. V tej bogati izbiri hrane so najbolj zanimivi proizvodi majhnih kmetovalcev in družinskih kmetij. Čeprav ekonomska logika pravi, da bi se majhni proizvajalci morali združevati, če hočejo preživeti naval poceni blaga s svetovnih trgov, gastronomska logika pravi, da so majhni proizvajalci odlična spodbuda za kakovostno in vrhunsko visoko gastronomijo. Blago je na Dolcu včasih dražje kot na drugih hrvaških tržnicah, toda to je razumljivo, ker regionalne tržnice oskrbujejo v glavnem lokalni proizvajalci, ki prihajajo v Zagreb, da bi ponudili svoje najboljše proizvode in se postavljali z njimi.

 

Na Dolcu se vsak dan zbirajo kuharski zvezdniki iz Zagreba. Izbrati najboljša živila v optimalnem trenutku sezone je osnovna veščina gastronoma, na kateri povsod po svetu temelji vrhunska kuhinja.

 

Z Dolca kuharji odhajajo v svoje restavracije, v katerih ponujajo regionalne specialitete, predvsem iz dalmatinske kuhinje pa tudi istrske, slavonske, zagorske, prigorske, ličke in goranske jedi, kakor tudi nekatere jedi hrvaške skupnosti zunaj Hrvaške, kot so specialitete iz Hercegovine in iz Bosne. Riba je v zagrebških restavracijah pogosto enako sveža kot v dalmatinskih, sezona otoške jagnjetine se začne v Zagrebu, prvi jesenski beli tartufi se enako nestrpno pričakujejo v Zagrebu kot v Istri, izbira vrhunskega kulena redno prihaja na izbrane zagrebške lokacije, v Zagrebu so na dan sv. Jožefa gastronomski tedni posvečeni ostrigam iz Stonskega zaliva in Limskega kanala, ker je v tem času vrhunec sezone ostrig.

 

Zagreb neguje tudi svojo avtentično, tako imenovano „purgersko“ kuhinjo. Ta kuhinja je zgodovinski sediment avstroogrske kulturne dediščine. Še danes se uporabljajo nekateri avstrijski lokalni izrazi pa tudi madžarski nazivi za tipične jedi. „Grenadir marš“ (Grenadir Marsch = testenine s čebulo in krompirjem) in „kajzeršmarn“ (Kaiserschmarn – carski praženec) se včasih najdejo na jedilnikih zagrebških restavracij, ki poskušajo zapluti na nostalgičnih valovih meščanske kuhinje.

Gastronomske

Regije

Croatia Feeds