Starigradsko polje

Starigradsko polje

Od julija 2008 UNESCOVEM Seznamu svetovne dediščine je pridruženo tudi Starigradsko polje. V obrazložitvi Svetovne organizacije je poudarjeno, da so tamkajšnji nasadi vinogradov in oljčni nasadi ostali »praktično nespremenjeni« od prve kolonizacije starih Grkov in, da so edinstveno pričevanje geometrijskega sistema razdelitve zemlje, ki so ga uporabljal v Antiki.

Leta 385 pred Kristusom je bila iz mesta Parosa, na istoimenskem otoku v Egejskem morju, proti Jonskem zalivu, kakor so Grki imenovali Jadransko morje, napotena skupina približno stotih družin, z namenom, da tam utemeljijo kolonijo. Njihov cilj je bil otok Hvar, s starim imenom Fiteja, poveljeval jim je Okist, katerega dolžnost je med drugim bila, da v novi naselbini pravilno razdeli zemljišče priseljencem. Na sredi polja, na mestu, od koder se s pogledom lahko objame skoraj cela ravnica, je označena izhodiščna točka – omfalos. S pomočjo grome, enostavnega merilnega instrumenta, je polje premerjeno in razdeljeno na parcele od 1 do 5 stadijev, kar je približno 180 do 900 metrov. Izklesani so tudi mejniki z imeni lastnikov parcel, vendar takšna razdelitev ni bila všeč otočnim in obalnim Ilirom, zato so leta 384. pr.Kr. napadli mesto. Grki so Ilire premagali, kar jim je omogočilo, da razpolagajo s celotnim Starogradskim poljem, s to največjo plodno ravnico na jadranskih otokih. Kaj kmalu so priseljenci na poljih, na svojih imetjih, pričeli zidati pomožne objekte in stanovanja. Razkošnejši so iz rimske dobe, do danes je najdenih okoli šestdeset ostankov. 

Starogradsko polje je danes najbolj ohranjen antično-grški pejsaž na Sredozemlju.